Pred dobrim tednom sem bila na dekliščini najboljše prijateljice.

Poleg Laškega, Breezerjev, rdečega vina, đusa(!) in podobnih elementov, so bili med drugim prisotni tudi globoki pogovori o prihodnosti, obujanje spominov, debata o novi indukcijski pečici, posebnih piskrih, nakupovanju v Ikei, urejanju stanovanja, dobrih odnosih s taščami (pravimi in "bodočimi") ter seveda o poroki.

Zakaj ves ta cirkus? Zakaj zapraviti 3 mio sit za šotor, iskati prave čevlje, izbirati dekoracijo za dvorano. Zakaj pri 32 stopinjah siliti ljudi, da se tlačijo v kaj drugega kot kratke hlače in japanke? Čemu predstava...?

Tudi če izpustim vabila za 80 svatov, poročni meni, sedežni red, zahvalna darilca in vso ostalo logistiko, ki jo zahteva organizacija takega dogodka - se še vedno lahko sprašujem o samem pomenu obreda, ki pa v svoji oskubljeni verziji kar naenkrat ne izgleda več tako zelo pomembno.

Ta starodavna žurka, predstava za družino in prijatelje nekaterim odgovarja bolj in drugim (meni) malo manj. Ampak šlo je za najboljšo prijateljico, zato smo v soboto z veseljem trobili, cingljali s kozarci, v nedeljo zjutraj pa oba objeli in se iskreno zahvalili za povabilo.

Kako zelo smo si ljudje različni in si kljub temu želimo istih reči.
Do sreče pridemo vsak po svoji poti.
In s tem ni nič narobe.

No, kakorkoli že, na moji poroki ne bo nikomur treba nositi kravate. ;)