Malo naprej od Kolizeja, tam, kjer danes domuje Raiffeisen Krekova banka, je v mojih sanjah že nekaj let prijeten Youth Hostel. V neposredni bližini se včasih nahaja tudi podhod, po katerem mimo kopališča Ilirija po peščeni potki pridemo v Rim, natančneje nekam med Panteon in Argentinski trg.

Sedeli smo na lesenih stopnicah pred vhodom v hostel in občudovali razgled. Bilo je kar toplo in vratar je bil - kot vedno - zadet. Mimo Dela in Smelta so se videle Kamniške.

Tornado se je že razdejal Bežigrad in se obračal proti Mostam. Siv vrtinec, pri vrhu zavit v oblake je oral po Ljubljani, vse je letelo po zraku. Pograbimo ruzake, se poslovimo od vratarja in tečemo proti Plavi Laguni. Tam bomo ziher na varnem.

Bližje opazim, da je na vrhu tornada NLP. Pastelno zelene barve je, z nekaj dimniki, ki so zaščiteni z ograjo in konzolo, za katero stoji tečen Rus. Strašno redkobeseden je, pove le, da nas mora uničit. Obrne mi hrbet in pritisne nekaj gumbov. Konzola izgleda černobilska, grdi veliki gumbi, nekaj lučk, zelo old school in v stilu 60. - 70. let. Od Most obrne nazaj proti centru.

Plezam mimo dimnikov, po lojtrcah proti Rusu. Nekaj moram narest. Možakar se sprehaja in pritiska na gumbe, rata se mi zmuznit mimo njega, nekaj pritisnem. Ratal je. Tanja saves the day!

Od Figovca laufam proti MNZju, se nekako zmuznem noter in bežim (verjetno pred Rusom) po stopnicah, v klet, skozi vrata, iščem prijatelje, moramo nazaj v Hostel, šibam po hodnikih, čisto brezglavo. Vse je polno, folk se skriva, zapira vrata. Stopim na nek hodnik in se znajdem v bolnici. Povsod bele halje, plešast zdravnik s stetoskopom me zabodeno pogleda, šit, strpali me bodo na oddelek. Bežim nazaj ven.

Zunaj je vroče, belo tlakovan trg se blešči, iz hidrantov prši voda. Skupaj smo. Folk se šprica, pred stojnico s sladoledom se gužvajo otroci in vreščijo. Pride Paris Hilton in otroke postavi v vrsto, jim deli sladoled in briše zapacane rokce in usta.

The End