Poleg običajnega čofotanja v morju smo se poleti par dni zabavali ob Gardskem jezeru.

Začetek izletka je bil precej neobetaven. Bankomati ob primorski avtocesti so bili prazni. Na Lomu smo se še norcali iz ruskih tovornjakarjev, jim pomagali izbirat jezik in kuckat pin, ampak ko se je zataknilo še nam, smo kleli vse do Senožeč, kjer se nam je pred Tušem končno nasmehnila sreča in je bankomatek izpljunil ojre.

Poleg tega se je malo pred Postojno na armaturki prižgala lučka "Engine Check". A? Sej vse normalno dela! Ustavimo, odpremo pokrov od motorja, pogledamo če je motor še tam. Yup, still there. Check. Za vsak slučaj pogledamo še olje. Tudi ok. Khm. Ker zmanjka idej se totalno zblameram in iz predalčka potegnem Navodila za uporabo avtomobila. Čim bolj neprizadeto listam po knjižici in pod opozorili, da je treba takoj na servis, hvala bogu (ali v karkoli pač verjamete) spodaj naletim še na odrešilni stavek: Med vožnjo se lučka lahko prižge, nekaj časa gori in potem sama od sebe ugasne, kar je čisto normalno... Torej, kot da je vse ok, peljemo naprej in lučka res ugasne.

Na Italjanski strani smo padli v gužvo, stoječo kolono. Ampak imeli smo denar in tudi avto je delal.

Lago di Garda in okolica sta krasna, enkrat v prihodnosti se bo treba odpravit tudi do Coma, po možnosti na čim daljši dopust... (če se sprašujete zakaj, si poglejte film A Month by the Lake)

O samem Gardalandu ne bi preveč, prosti pad je bil kot vedno super (a ste vedeli, da ima 2 hitrosti?!?) in Blue Tornado seka. In pri tistih 30+ stopinjah, ki so takrat razsajale po Ljubljani so bile vodne atrakcije pravi balzam.

Bolj zanimivo je bilo v Parco Natura Viva. Zasnovan je kot safari - voziš se po ogradah in si živalce ogledaš lepo in iz oči v oči, brez ograje.


Poznate zgodbico o italjanskem zdravniku, ki nosorog razbil avto? Na poti domov so ga ustavili policaji in ga strpali v norišnico, ker je vozil s potapljaško masko in trdil, da je za vdrtino v avtu kriv nosorog. Valda.

No, pred kratkim sem se ji nehala smejati.


Nosorogi so strašno luštne živalce (fotka je iz neta). Nagajivo otresajo z majhnimi ušeski, mežikajo in v svet bolščijo z okroglimi kratkovidnimi očki. Pri prekratki varnostni razdalji pa se očarljivost pretopi v 4 tone mišic in več kot pol metra dolg špičast rog.

V ogradi smo se z avti pametno nagužvali okrog bajerčka, kjer sta nas iz senčke opazovala dva bela nosoroga. Občutek varnosti je malenkost popustil, ko smo 30m stran v Defenderju opazili 2 oskrbnika s puško (khm, očitno gre lahko tudi kaj narobe?), dokončno pa je izginil, ko sta se nosoroga začela pomikati proti avtomobilom in seveda nista mogla mimo! Aaa! Eden je našel pot mimo avta pred nami, drugi pa se je ustavil ob desnem boku našega avta.

In smo se gledali. Zelo od blizu in direkt v učke. Malo od strani, da smo dojeli, kako dolg je rog in malo od spredaj, da nam je bilo jasno, da je tudi precej špičast. Komot bi prebil vrata in si naredil ražnjič. Oskrbnika sta bila takrat že čisto zraven, pripravljena na strel, ampak čez nekaj časa je živalca na svojo (in našo) srečo raje odkopitljala okrog avta.

Verjetno je jasno, da smo v preostanku ogleda izkazovali izredno navdušenje nad račkami in ostalimi neškodljivimi živalcami...

In še zaključek... Italijani baje slovijo kot predrzni vozniki, vendar jih Slovenčki prekašamo. Niti enkrat se ni zgodilo, da bi nam kdo vozil za ritjo, blendal, gestikuliral... Čim smo prišli na našo stran, pa se je našel tipičen zborček passatarjev, bmw-jev in golfov.

Pridni bodite, pa strpno vozite...

Lahko bi se pritoževala, da imam slab teden.
Pravzaprav sta "slaba" že dva meseca.
V smislu da nimam cajta/energije počet stvari, ki bi jih rada oz. jih moram.
Grrrr!!

Pa se ne bom.
Po 38 stopinjskem tednu je včeraj grmelo, pihalo in lilo. Bila je celo mavrica. Dvojna.

In čez nekaj dni bom celo na dopustu.

Poleg tega pa.

Hodim laufat.
In?
No, moja pljuča se prvič v lajfu obnašajo normalno!!! Nič piskanja, hreščanja, problemov z dihanjem, vmes se lahko pogovarjam...! 5.8km dolgo progico z lahkoto pretečem, brez musklfibra naslednji dan.
Noro dobr.

Verjetno nekdo, ki takih težav nikoli ni imel, ne more razumet, zakaj zganjam tak cirkus. Normalno, da imaš na začetku sezone nekaj težav. Telo se upira mazohizmu, pljuča se morajo raztegnit itd. Samo je kar presenečenje, ko po tolikih letih, ko si se s svojim telesom nekako sprijaznil in misliš, da ga poznaš, ugotoviš, da v bistvu ni kriva tvoja slaba kondicija. Da nisi pač toliko slabši od ostalih, ampak te pravzaprav omejujejo alergije in astma. Da tvoja pljuča ne delajo na 120, ampak na borih 80 procentih.

In potem valda, da piskaš. In kolneš.

Slaba novica je, da sem pridelala par novih alergij. Dobra pa, da to vem in mam sprejček, ki čudežno vpliva na moja pljuča. Hooray.

Drugi čudežni sprejček je Burberry Summer. Ful lepo diši :)
Švickoti z urco dišijo malo manj. ;)

O doživetjih z nosorogi in nanduji ob Gardskem jezeru pa drugič.

Pred dobrim tednom sem bila na dekliščini najboljše prijateljice.

Poleg Laškega, Breezerjev, rdečega vina, đusa(!) in podobnih elementov, so bili med drugim prisotni tudi globoki pogovori o prihodnosti, obujanje spominov, debata o novi indukcijski pečici, posebnih piskrih, nakupovanju v Ikei, urejanju stanovanja, dobrih odnosih s taščami (pravimi in "bodočimi") ter seveda o poroki.

Zakaj ves ta cirkus? Zakaj zapraviti 3 mio sit za šotor, iskati prave čevlje, izbirati dekoracijo za dvorano. Zakaj pri 32 stopinjah siliti ljudi, da se tlačijo v kaj drugega kot kratke hlače in japanke? Čemu predstava...?

Tudi če izpustim vabila za 80 svatov, poročni meni, sedežni red, zahvalna darilca in vso ostalo logistiko, ki jo zahteva organizacija takega dogodka - se še vedno lahko sprašujem o samem pomenu obreda, ki pa v svoji oskubljeni verziji kar naenkrat ne izgleda več tako zelo pomembno.

Ta starodavna žurka, predstava za družino in prijatelje nekaterim odgovarja bolj in drugim (meni) malo manj. Ampak šlo je za najboljšo prijateljico, zato smo v soboto z veseljem trobili, cingljali s kozarci, v nedeljo zjutraj pa oba objeli in se iskreno zahvalili za povabilo.

Kako zelo smo si ljudje različni in si kljub temu želimo istih reči.
Do sreče pridemo vsak po svoji poti.
In s tem ni nič narobe.

No, kakorkoli že, na moji poroki ne bo nikomur treba nositi kravate. ;)

V ponedeljek je v pisarni grdo zasmrdelo. No izkazalo se je, da s klimo, mojo in cimrino prebavo ni nič narobe. SiMobilovci imeli požarno vajo na parkingu za hišo. Bljak fuj in fej.

Prejšnji teden sem začela brat Armstrongove knjige.

Ob branju prve sem se sprehajala po srednješolskih spominih, ko sva majske in junijske popoldneve s fotrom preždela zalimana pred TV in debatirala o LeMondu, Indurainu, Delgadu, Olanu. Kako je Riisu 3x v eni etapi odpovedalo kolo in ga je v besu vrgel ob tla, v jarek. Ulrich in Pantani, kdo bo koga. V gorskih etapah je tiste čase zmagoval Richard Vinrenque (lepo je bilo gledati lahkotnost s katero je požiral klance). Pa vsa drama l. 1995, ko se je v 15. etapi smrtno ponesrečil Fabio Casartelli in so naslednji dan zmago prepustili Motorolini ekipi, 18. etapo pa je v Limogesu zmagal prav Armstrong. In potem zaradi dopinga še več drame v prihodnjih letih. Snemanje štartnih številk med dirko v znak protesta nad nočnimi racijami itd. Pa pustimo zdej to, kdo je zavestno jemal EPO in kdo ne.

The way it should be.


Pa da ne bo kdo mislil, da sem huge Armstrong fan, samo tole je pa spretno odpeljal.


Eden od razlogov zakaj se vsega tega sploh spomnim je David Duffield. Svoje čase je bil glavni komentator na Eurosportu, zdaj pa sta ga nadomestila Sean Kelly the most boring Irishman in še nekdo, aka the deadest Englishman alive, ki mu po mojem skromnem slovenskem mnenju ne sežeta niti do gležnjev. Primer. V nedeljo je bila na Giru zanimiva gorska etapa, z 2. prvokategornima vzponoma in ta dva gumpca sta z izredno monotonim glasom večino časa govorila o ... vremenu. Da je tudi pred leti deževalo. In kako grozne so bile razmere pred leti. In kaj se je takrat dogajalo. Ja fak, no! Tudi David je znal bluzit, priznam. Ampak če že, je bluzil v stilu. Kar je pomembno - znal je pripovedovat. Tip je tudi najbolj dolgočasno etapo znal narest napeto, ni mu zmanjkalo besed tudi pri večurnem prenosu (razen takrat ko je kidnil na wc ali padel iz stola). O slikovitosti njegovih komentarjev se lahko prepričate tukaj. Dostikrat me je ravno on naspidiral, da sem po končanem prenosu :))) zajahala svojo specialko in se šla za par ur vozit. V glavnem, videlo se je, da tip obožuje kolesarstvo, živi za to in njegovo navdušenje je bilo prekleto nalezljivo.

No po prebrani prvi knjigi (Ne gre samo za kolo) sem dobila podoben filing, samo da je šlo za navdušenje nad... Lajfom. V smislu - it's up to you. Nič novega, ampak fajn. Taka lepa brca v rit. :))

Še zadnji YouTube pripopek.

V glavi imam seznam mest, ki jih še moram videti in stvari, ki jih naslednjič moram vzeti s seboj. Npr. gojzarje in nekaj bolj toplega, da bomo lahko šli hribolazit po Sinaju in si na Mojzesovi gori ogledali sončni vzhod. Pa 3mm neoprensko oblekco, da bom med šnorklanjem lahko dlje časa v vodi. Podvodno ohišje za mamin Olympus, ker slike iz fotičev za enkratno uporabo so bile za en k***. Obvezno potapljanje, torej z bombolami in izleti po Rdečem morju za cel dan. Hočem videt morske pse in želve... Luxor, Asuan, nekoč tudi Kairo in Nil.

Bilo je lepo, zabavno. Sharm je čisto turistično naselje, hoteli, trgovinice, bari in restavracije. Plaže zasebne. Folk ful prijazen, včasih vsiljiv in nadležen. Vroče, ampak ponavadi piha in domačini hodijo okrog v puloverjih in dolgih hlačah. Na eno stran puščava in Sinajsko gorovje, na drugo puščava in Rdeče morje. Vmes nekaj palm in norih voznikov.

Alora prvomajske so se skoraj zaključile. Uživajmo, dokler jih imamo. Ivo Boscarol, sram te bodi fuj in fej, pejt si možgane umit. Obdavčeni smo bolj kot povprečni Evropejci, delamo več, plačani smo manj... Eh brezveze.

Včeraj sem prvič slikala RAW slikce. Sam so še vedno v fotiču, se bom zvečer z njimi zabavala. :)

O kakšnih značkah/bedžih/badge-ih flancam? Tehle.

Torej.
Windows Live Hotmail (vstavi TM za Windows in Hotmail) se je pred kratkim skotalil iz beta jajčka. Uporabniki, registrirani kot
prebivalci zda, smo ga imeli možnost uporabljati že kar nekaj časa. Placa na mailu je 2 giga, kar je pohvalno in tudi sicer je stvar vizualno kar luštna, prilagodljiva in bolj
ali manj celo funkcionira.

O vsem skupaj sploh ne bi
izgubljala besed, če testiranja ne bi zaključili s prav bedno avtopropagando. Vsak beta uporabnik namreč v svoj podpis za nagrado, zahvalo ali kakorkoli želimo temu reči - lahko vstavi enega od kakcev na desni... Sej vem. Milijonom uporabnikov ne morejo kar dat recimo zastonj Viste ali česa podobnega. Sam vseen se mi zdi za takega giganta kot je Microsoft takale poteza prav trapasta (to say the least). Da bo mera polna, pa kljub temu, da so skinili besedico beta, live mail še vedno ni dostopen pri nas. Sej men naj bi bilo kao vseeno, ker ga itak že mam, samo se vseeno počutim diskriminirano vsakič, ko mi njihove strani avtomatsko zaznajo jezik in me f***ejo na neko okrnjeno stran s slaboumnim prevodom v slovenščino. Nekaj podobnega kot pralni praški za vzhodno Evropo, cote made in Pakistan itd. Do konca bedno.

Ne, nisem nehala blogat. Gužva v službi, izlet v Egipt in pomladanska utrujenost so bili krivi.

Ravno pred velikonočnim pirhanjem mi je uspelo kupit prehodno jakno. Zakaj nakladam o tem? Kupujem jo že par let. Vedno zvisim, ker se spomnim prepozno, potem je pa itak že poletje. Pa še šopinga ne maram. Vsaj ne za cunje. Z veseljem vam grem na lov za novo wireless miško, nov RAM ali pa nov objektiv recimo (predvsem to zadnje). Za cotice pa res nimam živcev. Ne da se mi! Raje pregledam online štacune, si izberem cotke in jih grem pol iskat. Vse skupi nikoli ne vzame več kot 10 minut cajta in sploh ti ni treba prefurat cele Lj. Uau. Za Mango si clo lahko prepišeš cifro artikla, greš do prodajalke in ti potem ona prinese stvari. Nobene gužve, jemanja stvari iz polic in pol tlačenja nazaj, ker ti itak ni nič všeč. Heaven!

V glavnem med brskanjem po online storih sem naletela na tale forum. Wtf? Ženske popajo gor fotke svojih novih cot, t.i. "novih pridobitev".. Clo kratico majo. NP. Halo! Stupid!! Ob komentarjih mi je bilo kar slabo. How lame can you get? Al sem pa jest čudna, k cele plače ne zagonim za obleke. In k sem ravno razmišljala kakšen folk to počne, srečam pol v eni od štacun skupinico kokoši z 2 mamama (!!), ki sta fotografirali (!!!!) punce, k so probavale cune. Pa ne mislit, da so iskale obleko za maturanca ali kaj podobnega. Ne. Bedne majčke in kičaste oblekce. Krnekiiiii. Kva je narobe s folkom?

Whatever.

Še en teden, pa bodo prvomajski prazniki. Na morje za par dni in na izletek v kakšen lep konec naše kokoške. ;)

Kako je bilo v Egiptu pa naslednjič.
Ablubm!

ps. Ja vem, da je tale template ful kičast, pa da se zgoraj vidi moder rob. Ampak trenutno se tko počutm. Sej pomlad je tut kičasta. ;)

Timija smo dobili nazaj.
Uiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!!!

Še vedno je najbolj cotkan kuža na svetu, Lisandri ga je ratalo malo shujšat, kar je *ful* dobro. Prej je bil res že kar bajsek. Pa pozna se mu, da je malo bolj odrasel. Tko psihično. Sej je še vedno naspidiran in hiperaktiven, ampak je malo bolj umirjen. In scrkljan. Se parkira v naročje, ful lepo pogleda in potem ga pač moraš čohkat za uhki in po vratu...

Slikice iz kopanja. A ni srček?!

Ta teden bi si rada kupila širokokotni objektiv. Tko, da bi ga lahko imela s sabo dol...



K tisto sranje k sem ga dobila pri 300tki je krneki. Samo pri Majdiču ga nimajo, to pa pomeni da bi ga morala nabavit v Lj, kar je cca. 30ksit dražje.
Ja še vedno se nisem navadila na ojre.
Bomo videli.

Drgač pa...
Am...
Ja no...
Ful delam.
Uhh..Pač.
Tut to je treba, ane?
Da se bomo naslednji teden imeli bolj fino.

A mi lahko kdo razloži, zakaj moram na tak lep dan bit zaprta v (sicer zlo lepi) pisarni?

Anybody?

Ravno s kosila in ker je v pisarni nenormalno toplo in sončno (pomoje bi brez večjih težav lahko gojila kameleončke) se mi ne da delat.

Zunaj pred bajto imamo trop sintalovcev v kevlarskih jopičih, čeladah. Stražijo tovornjake, ki se že več kot en mesec skrivnostno pojavljajo pri dovozu v banko. Verjetno vozijo tolarčke. :) Kako jim rata rikvercat priklopnik v ozko uličico, čez ovinek in klanec pa ne vem. Ampak svaka čast.

Na preostanku poti do službe sem nehote preslišala del nenavadnega telefonskega pogovora. Tip, tak jogurtkast, noge na iks je s precej visokim glaskom potožil v telefon: "A pa ti sploh veš, kolk mene lulat?"
LOL... Sej štekam, ampak vseeno.

Ps. Malo prej sem obrnila keyboard, ker mi je med tipke padla sponka. Akhem. Ven so namesto ene padle tri. Plus nekaj sezamovih semen, drobtin in veliko packarije nedoločljivega izvora. Nauk zgodbe: pucanje tipkovnice je icky opravilo, ki se mu v prihodnje nameravam izogniti...

Načeloma nisem za take akcije, ampak preteklo leto je tudi do širše javnosti prišlo precej zanimivih dejstev o prihajajočih klimatskih in drugih okoljskih spremembah.
In ja. Vem, da majhni ljudje lahko naredimo - malo. Ampak če se veliki ne premaknejo...

Sem pač optimist. In ker hočem še kdaj videt sneg. In to ne te usrane južne plundre!

http://environment.newscientist.com/channel/earth/climate-change/

Prvi del velike akcije proti klimatskim spremembam, ki jih ustvarjamo ljudje, se bo zgodil na dan 1. februarja 2007. Skupina okolju prijaznih aktivistov L'Alliance pour la Planete.

V ta namen prosijo vse ljudi na Zemlji, da 1. februarja med 19.55 in 20.00 pogasnemo vse luči.

To ni namenjeno samo varčevanju energije, s tem namreč v svet dajemo sporočilo, ki bo opozorilo politike in voditelje. Čas je zanje, da napravijo akcijo in se pričnejo izogibati preveliki potrošnji energije. V času teh petih minut bomo pomagali planetu k počitku - 5 minut ni veliko in nas ne bo nič stalo. Pomembno pa je, da dajemo to izjavo pred javnimi volitvami.

Na dan 1. februarja bo v Parizu objavljen nov dokument ameriških strokovnjakov za klimo. Pri tem lahko pokažemo na nujnost svetovne klimatološke situacije. Če se vsakdo udeleži te akcije, bo imela učinek na medije, politiko, kar je pomembno tudi pred belgijskimi volitvami.

Posredujte to sporočilo prijateljem, družinam, lokalnim politikom, dajte v časopis, blog, posredujte vsem ljudem, ki jih poznate!

Tole me je pa zdej totalno vrglo s tira.

En energetik mi je malo prej uletel v pisarno. Dober dan. In nič a lahko zmotim, jest sem pa tapata, prihajam od tamintam, delam pa tointo. Ne. Totalno naspidiran se usidra pred moj gromozanski fikus in pove, da ima nekaj zame. Uau. He's father Christmas and he's got presents for me! Jeeee!

In medtem ko pobiram čeljust iz tal in sprašujem kdo je, mi zelo hitro nameče na mizo (čez vse moje papirje) neke okrogle reči iz filca in začne razlagat o energijah in slabem sevanju v moji pisarni (ja res, računalnik imam na mizi, klimo, neonske lučke na stropu). Da bi podprl svoje ugotovitve iz žepa potegne celo neko nihalo in z njim divje opleta. Slikice porine skoraj nevarno blizu mene in me vpraša ktera se mi najbolj dopade.

Khm. Jaz biti v službi, morala bi delat. Sam je petek popoldne in se mi ne da.

Gledam okrogle kartončke, ovite in polimane z raznobarvnimi manjšimi koščki filca raznoraznih barv in oblik. Čudn vseskupi. Ampak ker kljub vsemu nisem tolk zlo zajeban človk, si eno zberem. Črna podlaga, eni rdeči polkrogci, recmo da kr uredu zgleda. Izvem da mi ful manjka energije, da delam na 60% in tlačim svoja čustva in želje po izražanju. Manemoj.

Pol pa hoče vedet, ktera mi je najmanj všeč. Zberem nekaj turkizno roza belega. Res grdo izgleda. Sem čustveno zaprta. Seveda, tako slikco si zberejo poduhovljen folk, ki ma spucane energijske pretoke bla bla bla.

Model butne ven ceno. €47. AAaa. Nimam tolk keša s sabo, pa tud sicer ne bi kupila.

Lahko plačate tudi s kreditno.
A res, ne me basat.

Ko odkopitlja ven, pogledam v monitor. The best. Sodelavka je poslala mail. "V hiši imamo prodajalca likovnih izdelkov za energetsko uravnovešenje. Ni hec."
Hvala. Pet minut prepozn.

Razmišljam da bi si kupila zen vrtiček.

Aja poleg tega, pa baje page od sankukaja ne dela že ulala skoraj cel teden. Med neuspešnim iskanjem kontaktne številke športnega informacijskega portala, kjer gostujemo, ugotovim - da že nekaj časa spadajo pod MŠŠ. Tem pa res ne morem pobegnit. Že v službi me d***** zdej me bodo pa še tle. Juhej. Zbrskam eno staro cifro, kljub nataknjenosti mi iz tipa na oni strani linije uspe izlečt dva maila. Verjetno je moje upanje, da bom že danes, torej v petek dobila odgovor bolj prazno kot ne.

A to sploh kdo bere?