I miss Duffieldisms

V ponedeljek je v pisarni grdo zasmrdelo. No izkazalo se je, da s klimo, mojo in cimrino prebavo ni nič narobe. SiMobilovci imeli požarno vajo na parkingu za hišo. Bljak fuj in fej.

Eden lepših trenutkov v pisarni, ko mama in ata hodita nabirat hrano za svojo otročad.
Ali pa ko v odmoru za malico kupimo tri krilate pošastke.

Prejšnji teden sem začela brat Armstrongove knjige.

Ob branju prve sem se sprehajala po srednješolskih spominih, ko sva majske in junijske popoldneve s fotrom preždela zalimana pred TV in debatirala o LeMondu, Indurainu, Delgadu, Olanu. Kako je Riisu 3x v eni etapi odpovedalo kolo in ga je v besu vrgel ob tla, v jarek. Ulrich in Pantani, kdo bo koga. V gorskih etapah je tiste čase zmagoval Richard Vinrenque (lepo je bilo gledati lahkotnost s katero je požiral klance). Pa vsa drama l. 1995, ko se je v 15. etapi smrtno ponesrečil Fabio Casartelli in so naslednji dan zmago prepustili Motorolini ekipi, 18. etapo pa je v Limogesu zmagal prav Armstrong. In potem zaradi dopinga še več drame v prihodnjih letih. Snemanje štartnih številk med dirko v znak protesta nad nočnimi racijami itd. Pa pustimo zdej to, kdo je zavestno jemal EPO in kdo ne.

The way it should be.


Pa da ne bo kdo mislil, da sem huge Armstrong fan, samo tole je pa spretno odpeljal.


Eden od razlogov zakaj se vsega tega sploh spomnim je David Duffield. Svoje čase je bil glavni komentator na Eurosportu, zdaj pa sta ga nadomestila Sean Kelly the most boring Irishman in še nekdo, aka the deadest Englishman alive, ki mu po mojem skromnem slovenskem mnenju ne sežeta niti do gležnjev. Primer. V nedeljo je bila na Giru zanimiva gorska etapa, z 2. prvokategornima vzponoma in ta dva gumpca sta z izredno monotonim glasom večino časa govorila o ... vremenu. Da je tudi pred leti deževalo. In kako grozne so bile razmere pred leti. In kaj se je takrat dogajalo. Ja fak, no! Tudi David je znal bluzit, priznam. Ampak če že, je bluzil v stilu. Kar je pomembno - znal je pripovedovat. Tip je tudi najbolj dolgočasno etapo znal narest napeto, ni mu zmanjkalo besed tudi pri večurnem prenosu (razen takrat ko je kidnil na wc ali padel iz stola). O slikovitosti njegovih komentarjev se lahko prepričate tukaj. Dostikrat me je ravno on naspidiral, da sem po končanem prenosu :))) zajahala svojo specialko in se šla za par ur vozit. V glavnem, videlo se je, da tip obožuje kolesarstvo, živi za to in njegovo navdušenje je bilo prekleto nalezljivo.

No po prebrani prvi knjigi (Ne gre samo za kolo) sem dobila podoben filing, samo da je šlo za navdušenje nad... Lajfom. V smislu - it's up to you. Nič novega, ampak fajn. Taka lepa brca v rit. :))

Še zadnji YouTube pripopek.

Posted at at 3:15:00 pm on Monday, 28 May 2007 by Posted by Tanja | 8 comments   | Filed under: ,

Egipt

V glavi imam seznam mest, ki jih še moram videti in stvari, ki jih naslednjič moram vzeti s seboj. Npr. gojzarje in nekaj bolj toplega, da bomo lahko šli hribolazit po Sinaju in si na Mojzesovi gori ogledali sončni vzhod. Pa 3mm neoprensko oblekco, da bom med šnorklanjem lahko dlje časa v vodi. Podvodno ohišje za mamin Olympus, ker slike iz fotičev za enkratno uporabo so bile za en k***. Obvezno potapljanje, torej z bombolami in izleti po Rdečem morju za cel dan. Hočem videt morske pse in želve... Luxor, Asuan, nekoč tudi Kairo in Nil.

Bilo je lepo, zabavno. Sharm je čisto turistično naselje, hoteli, trgovinice, bari in restavracije. Plaže zasebne. Folk ful prijazen, včasih vsiljiv in nadležen. Vroče, ampak ponavadi piha in domačini hodijo okrog v puloverjih in dolgih hlačah. Na eno stran puščava in Sinajsko gorovje, na drugo puščava in Rdeče morje. Vmes nekaj palm in norih voznikov.



Na Rdeče morje se gre, valda, zaradi morja.

Napoleon

Jaz med 20 minutnim šklepetanjem z zobmi po prvi rundi šnorklanja.

Nekaj statistike (wikipedia in google):
  • najbolj severno tropsko morje in eno najbolj slanih.
  • 2000km koralnih grebenov starih 5000 - 7000 let,
  • najmanj 1000 vrst nevretenčarjev,
  • najmanj 1100 vrst rib, od tega 10% endemitov,
  • 44 vrst morskih psov,
  • mangrove (!)
  • Uau.
Ribice so carske, ful blizu pustijo in k misliš, da jo boš lahko pošlatal po plavutkah previdno odplava malo dlje. Morje ob hotelskih plažah je sicer ok, povsod kjer je kakšna skala ali pomol je takoj polno življenja, vidiš napihovalke, papagajke, plamenke z norimi izrastki... Ampak se ne da primerjat s tistim, kar vidiš v njihovem (mislim da edinem) nacionalnem parku Ras Muhammad. Zavarovano področje uradno ustanovljeno l.1983 je bilo nekaj časa celo zaprto za javnost, je zdaj odprto in overloaded z življem raznoraznih barv in oblik. Dobesedno. Ni najbolj lepe, najbolj utrgane, najbolj luškane ribice (ok, razen tiste k je izgledala k rumen twingo). Jih je preveč, da bi opazil vsako... Na kopnem je baje tudi zanimivo, antilope, kuščarji, okrog mangrov so kolonije ptic selivk, prezimujejo ibisi, čaplje itd. tudi naše štorklje.

Stari Sharm je na tem koncu edino "mestece", ki ima nekaj avtohtonega prebivalstva. Večina folka, ki dela v hotelih se namreč vozi (!) iz Kaira. Delajo izključno moški, žensk ne vidiš. Izjema so punce tam do 14 ali 15 let. Če se že kakšna pojavi je obvezno v moškem spremstvu.

Zato valda domačini težijo turistkam. Ne vsi. Eni so čisto nakulirani, drugi pa prav agresivni (najbolj tisti, ki imajo najmanj šans da bi punco dobili). Se je treba potrudit in grdo gledat, se držat svojega tipa, govorit da si poročen in po potrebi bit nesramen. In potem nekako gre.


The coolest cats live in Egypt!
Drugačni proporci, daljše šapke in večja ušesa.
Bolj elegantne od naših... Kraljevske ;)

Posted at at 7:05:00 pm on Sunday, 13 May 2007 by Posted by Tanja | 7 comments   | Filed under: ,

Free bedž, samo zame...

Alora prvomajske so se skoraj zaključile. Uživajmo, dokler jih imamo. Ivo Boscarol, sram te bodi fuj in fej, pejt si možgane umit. Obdavčeni smo bolj kot povprečni Evropejci, delamo več, plačani smo manj... Eh brezveze.

Včeraj sem prvič slikala RAW slikce. Sam so še vedno v fotiču, se bom zvečer z njimi zabavala. :)

O kakšnih značkah/bedžih/badge-ih flancam? Tehle.

Torej.
Windows Live Hotmail (vstavi TM za Windows in Hotmail) se je pred kratkim skotalil iz beta jajčka. Uporabniki, registrirani kot
prebivalci zda, smo ga imeli možnost uporabljati že kar nekaj časa. Placa na mailu je 2 giga, kar je pohvalno in tudi sicer je stvar vizualno kar luštna, prilagodljiva in bolj
ali manj celo funkcionira.

O vsem skupaj sploh ne bi
izgubljala besed, če testiranja ne bi zaključili s prav bedno avtopropagando. Vsak beta uporabnik namreč v svoj podpis za nagrado, zahvalo ali kakorkoli želimo temu reči - lahko vstavi enega od kakcev na desni... Sej vem. Milijonom uporabnikov ne morejo kar dat recimo zastonj Viste ali česa podobnega. Sam vseen se mi zdi za takega giganta kot je Microsoft takale poteza prav trapasta (to say the least). Da bo mera polna, pa kljub temu, da so skinili besedico beta, live mail še vedno ni dostopen pri nas. Sej men naj bi bilo kao vseeno, ker ga itak že mam, samo se vseeno počutim diskriminirano vsakič, ko mi njihove strani avtomatsko zaznajo jezik in me f***ejo na neko okrnjeno stran s slaboumnim prevodom v slovenščino. Nekaj podobnega kot pralni praški za vzhodno Evropo, cote made in Pakistan itd. Do konca bedno.

Posted at at 6:00:00 pm on Thursday, 3 May 2007 by Posted by Tanja | 5 comments   | Filed under: